Obsežne poplave na Koroškem, ki smo jim bili priča leta 2023, so povzročile veliko opustošenje cestne in druge infrastrukture ter poškodovale mnogo stanovanjskih in poslovnih objektov. Poplavne vode so na določenih mestih uničile in poškodovale tudi dokumentarno ter arhivsko gradivo. Reševanje tega predstavlja za restavratorje in arhiviste prav poseben izziv. Podobne izzive imajo seveda tudi urbanisti, projektanti, geologi in vsa gradbena stroka pri umeščanju objektov v prostor po tovrstnih naravnih katastrofah.
Načrtovanje in ustrezno umeščanje objektov v prostor imata tako dolgo zgodovino, kot je staro samo človeštvo. Iskanje primernega prostora za hiše, cerkve, gradove, delavnice in ceste je bilo že v preteklih stoletjih resen izziv za vsakokratno oblast. In ko občudujemo te stoletja stare gradove, cerkve, hiše in mostove, nas pogosto navdaja občutek spoštovanja do vseh, ki so jih gradili. Ko so z vzponom industrijske revolucije v 19. stoletju rasle potrebe po modernih in večjih industrijskih obratih in je k temu prišlo še umeščanje novih železniških prog, sta tudi urbanistična in gradbena stroka naredili velik korak naprej. Če se je še v začetku 19. stoletja zdelo zelo težavno umeščanje cest čez strma hribovska pobočja, kot je to bilo v primeru ceste čez prelaz Radelj, pa je projektiranje železniških prog prineslo povsem nove izzive.
Projektanti so morali precej večjo pozornost nameniti ustrezni umestitvi proge v prostor, saj je morala prestati ne samo naravne neprilike, ampak vzdržati tudi veliko večje obremenitve v primerjavi s cestno infrastrukturo. Eden od tovrstnih izzivov je bila tudi gradnja železniške proge Prevalje–Žerjav med prvo svetovno vojno, s katero je rudnik v Mežici transportiral svinčene izdelke do železniške postaje na Prevaljah. Za prevoz pa so progo uporabljali tudi okoliški prebivalci. Obdobje 19. stoletja je tudi čas gradnje velikih in modernih industrijskih obratov. Velike naprave, kot so plavži, kovaška kladiva, železarske peči, valjarniške proge in drugo, so zahtevale velike in prostorne industrijske hale. O iznajdljivosti projektantov govori primer separacije v Žerjavu, grajene leta 1912, kjer so projektanti z njeno umestitvijo na pobočje hriba izkoristili naravne danosti in temu prilagodili postopek separacije svinčene in cinkove rude.
Ob vsem naštetem pa ne gre prezreti gradnje stanovanjskih objektov, kot kažejo primeri obnove oziroma novogradnje župnišč v Breznem, Ožbaltu, na Kapli, v Slovenj Gradcu in Št. Janžu nad Radljami iz prve polovice 19. stoletja. Zaokrožimo pa lahko ta sklop s primerom gradnje upravnega poslopja za rudniške nadzornike v Mežici iz istega obdobja. Ohranjeni načrti nas popeljejo v čas nastanka omenjenih objektov, njihova pričevalnost pa je tudi po skoraj dveh stoletjih še vedno zelo velika. Pogosto so ravno načrti stavb tisti, ki nam še dolgo zatem, ko stavbe v naravi več ni, govorijo njeno zgodbo in nam razkrivajo njen pomen v preteklosti.
Razstavo bomo odprli 10. februarja 2026 ob 11. uri v prostorih Enote za koroško območje, Čečovje 12a, Ravne na Koroškem.
Vljudno vabljeni.
