Pomurec, 10. 7. 2025

Blanka Ambruž in Gordana Šövegeš Lipovšek: »Ne gre le za tovarno, gre za tisoče rok, src in spominov«

Ko sta Blanka Ambruž in Gordana Šövegeš Lipovšek v rokah držali dokumente podjetja Mura, so iz njih odpadali drobci časa. Majhne pisave na pisalnem stroju, žigi, podpisani dopisi, načrti, inventurne tabele, seznam modelov, kataloške številke in vmes – droben, skoraj neopazen rokopis, pripis, morda ime, morda datum.

V 173 škatlah, kolikor jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ni le poslovna zgodovina. Tam je utrip tekstilne industrije, srčni utrip Murske Sobote in okoliških krajev.

Razstava, ki jo pripravljajo v enoti Pokrajinskega arhiva v Murski Soboti, ne nastaja zgolj kot strokovni projekt ob stoletnici začetkov tekstilne industrije. Je poklon. Je zahvala. Je tiha zaveza, da nekaj tako močnega, kot je bila Mura, ne sme ostati le v spominih posameznikov.

Arhiv, ki stoji na Murinih tleh

»Ideja se je rodila skoraj spontano,« pravita. »Ko smo maja 2024 odprli novo enoto Pokrajinskega arhiva v Murski Soboti, smo iz Maribora pripeljali fond nekdanjega podjetja Mura.«

Že prostor, v katerem danes delujejo, nosi zgodovino. Nova enota stoji na Cvetkovi ulici 1 – tam, kjer je nekoč stal Muralist in kjer je bila Murina prodajalna. »Tloris stavbe je še vedno enak. Stene, hodniki, razporeditev – vse nas vsak dan tiho opominja, kje smo. In kaj je tu bilo nekoč.«

Med listanjem dokumentov, papirjev in katalogov je prišla misel: leto 2025 bo sto let, odkar je Irma Cvetič začela šivati prva oblačila. »To ni bilo nekaj, kar lahko preprosto prezreš. To je mejnik, ki terja zgodbo.«

Irma, Janez in Ludvik: pozabljeni začetki

Zgodba se začne s posamezniki. Irma Cvetič je bila tista, ki je leta 1925 v Murski Soboti začela šivati oblačila. V času, ko so bile ženske v poslu redkost, je prav ona postavila temelj, na katerem je pozneje zrasla tovarna. Z njo sta bila povezana tudi sinova, a o njihovi vlogi danes vemo premalo. Zato javno pozivajo: »Če kdo pozna potomce družine Cvetič, naj se oglasi. Radi bi razjasnili zgodbo, ki je še vedno zavita v meglo.«

Po njej pa Janez Cvetič in Ludvik Šiftar, lastnika tovarn, ki sta pred drugo svetovno vojno pomenila gospodarski utrip Murske Sobote. Po letu 1945 sta bila oba deležna težkih posegov oblasti, tovarni nacionalizirani, stroji bi lahko šli drugam, zgodba bi se lahko končala. »A ni se. Prav nasprotno – iz teh začetkov je zrasla Mura.«

Od šivalnih strojev do socialne hrbtenice regije

Mura ni bila zgolj podjetje. Bila je tisto, kar danes imenujemo temeljna infrastruktura skupnosti. Ne samo, da je zaposlovala tisoče ljudi, ustvarjala izdelke in skrbela za izvoz – bila je povezana z vsako plastjo lokalnega življenja. Gradila je stanovanja, vlagala v šole, podpirala vrtce.

»Zgodovina Mure presega gospodarski vidik. Govori o družbeni pripadnosti, o socialni varnosti, o vrednotah, ki so oblikovale generacije.«

Na razstavi želijo prikazati to razsežnost. Od začetkov, prek razcveta v 60., 70. in 80. letih, vse do žalostnega in nenadnega razpada. Vmes pa so zgodbe tisočerih žensk, ki so z rokami, znanjem in tiho vztrajnostjo tisto ogromno kolesje držale pri življenju.

»Predstavljale so kar 80 % vseh zaposlenih. Bile so srce tovarne. In to srce je utripalo z vsakim ciklom šivalnega stroja.«

Zbiranje zgodb: tiha ponižnost in spoštovanje

Razstava ne bi bila celovita brez osebnih predmetov, fotografij in predvsem – spominov.

»V pozivu smo ljudi povabili, naj delijo svoje zgodbe, predmete, kose oblačil. In odziv je bil ganljiv. Nekateri so prinesli Murine srajce iz šestdesetih let, oblačila z logotipom Muralist, ... Prinesli so tudi zgodbe – o tem, kako so prvič vstopili v tovarno, o zadnjem dnevu, ko so jo zapustili.«

Vsak predmet je več kot kos blaga. Vsaka fotografija je več kot posnetek. »To je človeški obraz zgodovine,« pravita.

Še vedno zbirajo. Do konca avgusta, začetka septembra. Posebej jih zanimajo izdelki znamk Zlati stolp, Črna roža, Svileni M, Muralist, spodnje perilo in otroška oblačila. In vsak, ki ima zgodbo, je vabljen: »Ne glede na to, kako majhna se zdi – vsak šiv šteje.«

Ganljivost in bolečina – toda tudi ponos

»Najbolj nas je pretresla bolečina, ki je še vedno prisotna. Mnoge nekdanje delavke niso zmogle več mimo stavbe – še danes jo obidejo v velikem loku,« pripovedujeta. »Izguba ni bila le delovnega mesta. Bila je izguba dostojanstva, varnosti, skupnosti.«

Občutek je, da politika takrat ni znala ali hotela zaščititi tistega, kar je bilo zgrajeno desetletja. Nihče ni odgovarjal. Nihče ni zares vprašal, kaj pomenijo množične odpustitve za ženske, ki so v Muro vložile vse.

A v skoraj vsaki zgodbi se najde tudi nekaj drugega – spoštovanje. Hvaležnost. »Ponos. Mura je bila pripadnost. Bila je ritem. Bila je ponos regije.«

Razstava, ki ne sme biti pozabljena

»Želiva si, da obiskovalci ne bodo šli mimo razstave – ampak skozi njo. Da bodo začutili, da Mura ni bila abstraktna tovarna, ampak prostor, kjer so ljudje rasli, ustvarjali, sanjali in izgubljali.«

In ko bodo šli mimo zgradbe, kjer danes domuje arhiv, naj se ne spomnijo zgolj stečaja. Naj se spomnijo ženskih rok. Vonja po tekstilu. Zvoka strojev. Kolektivne malice. Mreže, ki je držala regijo skupaj.

In potem ugotoviš, da so niti še bolj prepletene, kot si kadarkoli mislil.

Ko sem vstopila v prostore Pokrajinskega arhiva v Murski Soboti, sem pričakovala kratek uvodni pogovor. Predstavila sem se kot novinarka, ki pripravlja serijo člankov o Tovarni Mura – in v resnici sem verjela, da bo šlo zgolj za raziskovalni obisk. Dvajset minut, nekaj vprašanj, mogoče vpogled v kak dokument. A včasih te prostor sam preseneti. Ustavi. Pogleda nazaj.

Z Blanko Ambruž sva začeli pogovor. Povedala sem, da je bil moj oče zaposlen kot zdravnik v Muri, a da me takrat še sploh ni bilo na svetu. Nato je prinesla velik zvezek, poln fotografij. Na treh fotografijah je bil moj oče. Med delom, v beli halji. Ganjenost, ki me je preplavila v tistem trenutku, ne znam opisati z besedami – čas se je ustavil, arhiv ni bil več arhiv, ampak je postal podaljšek mojih spominov.

»Veš, iskali smo ga. Nismo vedeli, kje je zdaj. In potem si na naša vrata prišla ti,« je dodala Blanka.

Takrat sem vedela, da to ni le članek. In da Mura nikoli ni bila le tovarna. Bila je kraj, kjer so se poti srečevale in spletale že dolgo, preden smo mi to razumeli.