Cehi so bili združenja obrtnikov iste stroke z monopolno pravico do opravljanja poklica znotraj in v bližnji okolici mestne naselbine. Na Slovenskem so se pojavljali od 14. do druge polovice 19. stoletja. Navzven so varovali pravice svojih članov pred konkurenco tujcev in tudi članov drugih cehov v mestu, znotraj pa so urejali vprašanja proizvodnje, razmerja med člani, skrbeli so za verske, socialne in vojaške zadeve. Absolutistična država je skušala cehe podrediti svoji upravi, na začetku 18. stoletja je izdala patent o obrteh, ki naj bi odpravil politično avtonomijo cehov. Cehovski predpisi postopoma niso več imeli značaja privilegijev, ker je država sprejemala za vse pokrajine enake predpise o cehovski ureditvi. Formalni konec cehov na Slovenskem je bil z razglasitvijo svobode obrti in industrije leta 1859.
Pravila mariborskih mlinarjev so veljala za mestne mlinarje v pasu dveh milj ob rekah in potokih, spoštovati so jih morali vsi mlinarji, mojstri, pomočniki in vajenci – tudi tisti na gospoščinskih mlinih, sicer so jih doletele predpisane kazni ali celo izključitev iz ceha. Začetek pravil se nanaša na verske dolžnosti – udeležbo članov ceha pri maši in procesiji ter plačilo maš. Sledi določilo o obdarovanju revnih oziroma pomoči članom, ki so zaradi požara, bolezni ali druge nepričakovane nesreče zabredli v siromaštvo. Obvezna je bila udeležba na pogrebih članov ceha, imeli pa so tudi svoje mrtvaško pregrinjalo, neporočene pomočnike in vajence so celo pokopali na stroške iz cehovske skladnice. Dalje določajo pravila redne cehovske sestanke, na katerih so govorili o cehovskih zadevah in plačali nedeljski pfenig, izostanke pa so kaznovali s plačilom globe. Takrat so se obravnavale morebitne pritožbe ali zahteve, reševali so tudi spore med člani. Mojster ali pomočniki, ki se je hotel na novo vključiti v ceh, je moral predložiti dokazila o prejšnji službi in prebivališču, po vplačilu pristopnine so ga vpisali v cehovsko knjigo. Vpis neizučenih je bil prepovedan, obrti ni smel opravljati na cehovskem območju nihče, ki ni bil vključen v ceh. Za vodstvo sestankov so vsako leto izvolili po dva cehmojstra in pomočniškega starešino ter jim izročili ključe od skladnice. Vsako omalovaževanje in grajanje dela drugega mojstra je bilo dosledno kaznovano. Za vključitev v ceh je moral mojster opraviti mojstrsko nalogo: dva mlinska kamna je moral primerno naostriti, postaviti in namestiti gonilo, na koncu pa prirediti mojstrsko pojedino. Ker na ozemlju mariborskega mlinarskega ceha ni bilo dovoljeno postavljati novih mlinov, so precejšnje število mlinov razdelili med tretjinske sozakupnike. Pravila so določala tudi plačilo pomočnikom, pečatenje učnih pisem za vajence in še kaj.
Nekaj podrobnosti iz pravil mlinarskega ceha:
Verske dolžnosti:
Vsi člani mariborskega mlinarskega ceha (mojstri, pomočniki, vajenci) so se morali na telovo brez posebnega vabila udeležiti maše in procesije pri župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika. Če je kdo brez opravičila izostal, je moral plačati kazen, in sicer 4 funte voska. Na god sv. Miklavža je moral ceh plačati svečano mašo z glasbo. Tudi tukaj je bila udeležba obvezna za vse člane ceha. Ceh je denar namenjal tudi za cerkveni okras (bandero, oltar, sveče) ter npr. za nabavo mrtvaškega prta.
Dobrodelnost:
Iz cehovske blagajne (skladnice) je šel na Miklavževo denar za revne. Denar, ki je ostal v skladnici po plačilu drugih obveznosti, so lahko porabili za pomoč članom, ki so zaradi požara, bolezni ali druge nepričakovane nesreče obubožali. Vendar pa so morali prejemniki podpisati potrdilo in dolg kasneje vrniti.
Smrt:
Kadar je umrl član ceha, njegova žena ali otrok, ki so ga nameravali pokopati v Mariboru, so se morali pogreba udeležiti vsi vabljeni, če se niso, je bila zagrožena kazen ½ voska. Za pogrebe je imel ceh dve mrtvaški pregrinjali ter svetilke. Pogrebne potrebščine je lahko ceh posojal tudi nečlanom, vendar je za njih zaračunal posojnino. Neporočenim pomočnikom in vajencem je ceh kril stroške pogreba, vendar so si nato denar za pogreb pokrili iz njegove zapuščine (če jo je seveda imel), ki so jo prevzeli, če ni bilo drugih dedičev. Če se je po pogrebu oglasil dedič, so mu od zapuščine odšteli stroške pogreba.
Sestanki:
Štirikrat letno so se zbrali mojstri, pomočniki in vajenci na sestanku v hiši, kjer so hranili cehovsko skrinjo. Neupravičen izostanek so oglobili s 3 funti voska (višina kazni je bila sicer tudi tukaj večinoma odvisna od prihodkov). Na sestanku so udeleženci plačali »članarino«. Najprej so brali seznam članov ceha, da so videli, kdo je odsoten in kaj se je med članstvom spremenilo. Nato so počasi in razločno, besedo za besedo, brali cehovski red, da se nihče ni mogel izgovarjati na nevednost. Navzoče so cehmojstra in pomočniški starešina opominjali, da se morajo primerno obnašati in vesti, da ni prišlo do »greha in sporov med njimi«. Če je kdo imel za ceh kakšno zahtevo ali pritožbo, jo je moral posredovati mirno in spoštljivo. Če je kdo užalil ali obdolžil člana ceha, je moral očitek »v šestih tednih in 3 dneh« dokazati ali pa se opravičiti, v nasprotnem primeru so ga izključili iz ceha.
Kadar se kdo ni udeleževal sestankov in se je to ponavljalo, so lahko globo zaostrili. Npr. za mojstra 2 goldinarja v zlatu, za naslednjo kršitev pa so mu prepovedali zaposlovanje vajencev in služinčadi, kot skrajni ukrep so mu lahko celo prepovedali delo. Za vajence je bila kazen prilagojena njihovim dohodkom.
Članstvo:
Mojster ali pomočnik, ki se je hotel vključiti v ceh, je moral predložiti dokazila o prejšnji službi in prebivališču. Nato so ga vpisali v cehovsko knjigo, ob tem je moral plačati vkupnino, ki pa je bila odvisna od njegovega premoženja. Vpis tistih, ki se obrti niso izučili po cehovskih pravilih, je bil prepovedan.
Vodstvo:
Za vodstvo cehovskih sestankov so mariborski mlinarji vsako leto izvolili 2 cehmojstra in pomočniškega starešino in jim izročili ključe skladnice. Prejšnja cehmostra sta na sestanku podala obračun preteklega leta, poplačati je bilo treba obveznosti in izterjati dolgove. Tudi kadar niso imeli sestankov, so bili izvoljeni trije dolžni opravljati nekatere naloge: izstaviti učno pismo, posredovati v prepiru ali nesporazumu ipd. vendar so na naslednjem sestanku morali o tem poročati ostalim.
Posebna določila:
Nenavadno je določilo, ki opredeljuje globo 16 goldinarjev, če kdo v mlinu ali na dvorišču sproži puško proti nekomu, ne glede na to, če ga je zadel ali ne. Če je mojster ali vajenec pred peki ali drugimi ljudmi grajal ali omalovaževal delo drugega mojstra, mu je grozila kazen. Kazen je bila različna glede na stan in je bila za mojstra tudi v obliki prepovedi zaposlovanja pomočnikov in služinčadi. Spore med člani so vedno reševali znotraj ceha, če pa to ni bilo mogoče, so se zatekli k mariborskemu magistratu ali višjemu oblastvu.
Mojstri:
Vsak mojster, ki se je hotel vključiti v mariborski mlinarski ceh, je moral najprej narediti mojstrsko nalogo: dva mlinska kamna je moral primerno naostriti (klesati), postaviti in namestiti gonilo, na koncu pa prirediti mojstrsko pojedino ali plačati denar v cehovsko blagajno. Na ozemlju mariborskega mlinarskega ceha ni bilo dovoljeno postavljati novih mlinov, zato je bilo precejšnje število mlinov razdeljenih med tretjinske sozakupnike. Zanje so zapisali omejitev, po kateri je bil vsak mojster tretjinski zakupnik dolžan delati le v tem obsegu (torej eni tretjini), sicer mu je grozila izključitev iz ceha.
Pomočniki:
Noben pomočnik ali vajenec ni smel začeti z delom pri novem mojstru, dokler le-ta ni izplačal prejšnjega pomočnika ali vajenca. Vsak mlinarski pomočnik, ki je hotel oditi na potovanje, je moral o tem obvestiti mojstra 14 dni prej, prav tako ga je moral mojster pravočasno obvestiti, če ga več ni potreboval. Pomočnika, ki je zaradi popivanja naslednji dan izostal od dela, je moral mojster naznaniti na cehovskem sestanku, kjer je nato moral pomočnik plačati globo. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da pomočnikov niso imeli v vseh mlinih, večinoma je zadoščala delovna sila mojstra in domačih.
Vajenci:
Vajence so sprejemali in odpuščali na cehovskih sestankih, če ne, njihov uk ni bil veljaven. Vsa učna pisma (neke vrste spričevalo oz. potrdilo o uku) so morali pečatiti s cehovskim pečatom in podobo Matere božje, ki ga je ceh od nekdaj uporabljal, hranili pa so ga v cehovski skrinji. Izučen vajenec – torej novi pomočnik – je lahko za primerno plačo delal pri svojem mojstru še eno leto, sicer pa dela ni smel iskati v bližnjih mlinih in je moral oditi nekam drugam. Mlinarski vajenec je lahko postal le zakonski sin poštenih staršev. Vsak, ki se je vpisal v uk, je moral svojemu mojstru predstaviti poroke, ki so jamčili, da bo fant v resnici dokončal uk, kot se spodobi. Če je bil mojster prestrog, je vajenec to moral povedati porokom, oni pa so s tem seznanili ceh, ki je raziskal okoliščine. Vajenec je bil sicer dolžan med ukom ubogati mojstra in njegovo družino, kot je bilo to od nekdaj v navadi. Če je vajenec pobegnil od mojstra ali storil kaj nemoralnega, je izgubil pravico do uka. Pred sprejemom v uk je veljala 3 mesečna poskusna doba, v kateri se bi naj pokazale sposobnosti in značaj vajenca. Sicer je uk trajal 3 leta. Prvo leto mojster ni bil dolžan vajencu dati delovne obleke, razen če je bil fant posebej priden in poslušen. Tudi vina mu ni bil dolžan med ukom, dobil pa je napitnino, ki ni bila predpisana. Če je vajenec zbolel in ni bil sposoben za delo, je moral zamujen čas nadoknaditi do izteka učne dobe. Če je vajenec zabredel v pretepaštvo in lenobo, ga je mojster lahko sam kaznoval ali pa ga naznanil cehu. Vajenec se je moral med ukom ogibati grešnih in drugih nepotrebnih besed in dejanj, kakor tudi vseh iger na srečo in kegljanja. Ni smel nositi žameta in svile ter nojevih peres, zataknjenih za klobuk, biti oborožen ali nositi srebrn prstan. Pred vsakim duhovnim ali posvetnim gospodom ali gospo in pred vsakim obrtnikom ali obrtnico, ki jih je srečal, je moral sneti pokrivalo in tako počastiti osebo in samega sebe. Noben vajenec ni smel brez dovoljenja mojstra ali njegove žene ob nedeljah (in še manj na navaden dan) iz hiše na pijačo ali v družbo. »Kadar je pošten človek poslal po opravku v mlin ali k stopam svojo ženo, hčer ali katero drugo«, jo je moral vajenec pustiti pri miru z nespodobnimi besedami in drugim, sicer mu je grozila odpoved uka. Na splošno vajenec ni smel imeti kakšne skrivne zveze z žensko, sicer so ga naznanili cehu in njegovim porokom. Ceh ga je v tem primeru izključil, »ker so take nemoralne in prepovedane zveze, podobno kot tatvine in druga hudodelstva, spravljale celoten ceh v sramoto, posmeh in zgražanje.« Če je vajenec opazil, da mojstra kdo od pomočnikov ali vajencev goljufa, ga je moral zatožiti mojstru, sicer mu je grozila odpoved uka. Odpoved uka pa je grozila tudi vajencu, ki bi bil krive vere ali ne bi šel za veliko noč in ob drugih prilikah k spovedi in k obhajilu. Posebej je zabeleženo tudi, da je moral vajenec skrbno ravnati z orodjem in skrbeti za luč in ogenj.
Mletje, prodaja:
Vsakdo je moral svoje žito na svoje stroške spraviti k mlinu in od tam. Mlinarju so plačali mlevnino, ki je znašala od 1 korca 3 krajcarje. Od žita je mlinar dobil dvajsetino. Pšenica se ni tehtala, ampak se je merila v votlih merah, ki so morale biti poravnane, ne zvrhane. Cehovski mlinarji so imeli izključno pravico do prodaje moke, zdroba, žemelj in podobnega blaga na tedenskih sejmih.
