11. avgust 1914, Palin (poleg Velike Kaniže)
Že dober mesec in pol je, kar se je pričela 1. svetovna vojna (28. junij 1914). Usoda vojakov v Veliki Kaniži je neznana; nekateri že odhajajo na fronto, drugi še ostajajo v zaledju.
Dragi starši!
Še vedno sem tu v Kaniži. Trenutno smo na služenju tukaj v Palinu in na cesti, ker se na tem območju budno pazi na vse. Posebna pozornost je namenjena avtomobilom. Ne vem še, do kdaj bom tukaj, ker danes odhaja moj polk v Krakov. Ampak jaz bom ostal še tukaj.
Namreč, organizirali so rezervni bataljon, v katerega sem bil dodeljen tudi jaz. Zaenkrat bom ostal še tukaj, lahko da za dlje časa. Ampak mislim, da ne dolgo. V nedeljo so bile tukaj velike demonstracije. »Regemenc banda« je obhodila mesto in igrala v veselje vseh, da so naše čete zmagale na vseh črtah tako proti Srbom kot tudi proti Rusom.
Dragi starši!
Vi si sploh ne predstavljate, koliko vojakov so že pripeljali (odpeljali), odkar sem tukaj. Vlaki odhajajo drug za drugim in vedno so polni vojakov. Mi, če se položaj ne bo zelo poslabšal, ne bomo šli v boj. Ampak mislim, da ne bomo dolgo tukaj. Drugih novic ne vem. Zdrav sem, vsak drugi dan imam vaje, pa še te niso »močne«. Torej, imam dobro mesto. Vem, da bo mlačva žita za vas težka, ampak zdaj ne morem pomagati. Po tukajšnjih pripravah vidim, da pred prihodnjim poletjem ne bom mogel veliko pomagati doma. Ampak poleg vsega je tudi možno, da bom kmalu lahko šel domov. Tildi sem napisal že dve pismi, vendar nisem dobil še nobenega odgovora. Povejte ji, naj napiše, kako ste. O meni ne razmišljajte, bom že napisal, če bomo kam šli.
Ostajam vaš ljubljeni sin, Žiga Janko.
Sicer smo nastanjeni v eni šoli, polk je bil v Kaniži, vendar danes odhajajo, le mi ostanemo za izvrševanje nalog.
