Gradnja 1971-1972
Maketa kaže, kakšno naj bi bilo novo mestno kopališče, ko bi bilo v celoti dograjeno. Leta 1972 je bilo uresničeno zimsko kopališče (v sredini).
Projekt za kopališče je pripravilo projektivno podjetje Projekt Maribor. Električno instalacijo je uredila Elektra Maribor. Instalacijo ogrevanja, vodne napeljave, klimatizacije itd. je izpeljal Cevovod Maribor.
V obeh bazenih se je lahko kopalo 300 ljudi na uro, v vodi s 27°C in ob 32°C v zraku.
Kopališče je Maribor pridobil namesto leta 1971 podrtega mestnega kopališča. Dnevno je lahko sprejelo 612 ljudi, kar je ustrezalo takratnim potrebam mesta, saj je bilo 52% stanovanj v mestu brez kopalnic. V kleti kopališča je bilo deset kopalnic z enojnimi kadmi, deset enojnih prh ter osem dvojnih kadi in štiri dvojne prhe.
Ob kadeh in prhah je brivsko frizersko podjetje uredilo prostor za pedikuro in biosavno (novost v Mariboru). Tu so (samo ženskam) nudili masaže in kure za telo.
Na vzhodnem delu kleti so se nahajale savne: toplozračna savna, parna savna ter nova, finska savna. Površina savne, 147 kvadratov je dovoljevala zmogljivost dnevnega obiska okrog 120 ljudi. Ob savnah so bili v kopališču še prostor za masažo, za hidroterapijo (posebna kad za masažo, tri kombinirane prhe za knajpanje, dva ohlajevalna bazenčka, pretočni bazenček s toplo vodo ter kadi za namakanje nog ter počivališča). Uživanje v tem delu kopališča je bilo po dnevih ločeno za ženske in moške.
Kopališče je obsegalo veliki bazen (25 x 17 m), globok 1,70m (v poglobljenem delu okrog 4m) s šestimi plavalnimi progami in skakalnim stolpom (5 in 3 m odskočna ploskev). Zahodno od večjega je bil tudi manjši bazen za neplavalce (10 x 17m), globok 1,50 m.
