Odpri menu

Hrepenenje izza okopov

Leta 1999, ko je potekal 9. Mednarodni arhivski raziskovalni tabor, so se v stari razpadajoči hiši v Motvarjevcih našla pisma, ki sta si jih v obdobju prve svetovne vojne pošiljala oz. pisala zakonca Jankó. Gre za neprecenljivo najdbo, saj je iz obdobja štirih let ohranjenih več kot 400 pisem.

Zsigmond Jankó in Matilda Kovács sta se poročila leta 1913. Leto dni po poroki je Zsigmond odšel na služenje vojaškega roka v 80 km oddaljeno Veliko Kanižo. Usoda je hotela, da se je 28. junija 1914 začela 1. svetovna vojna, in Zsigmond je bil eden izmed 70 milijonov moških, ki so bili mobilizirani. Prva svetovna vojna je zelo kruto posegla v življenje mladoporočencev. Domov, v Motvarjevce, se je vrnil šele v jeseni 1918.

Vsa štiri leta, ki jih je Zsiga prebil od doma, ga je dajalo veliko domotožje. Skrbelo ga je za zdravje staršev, za domača opravila, delo v vinogradu, za živino, zanimalo ga je, kaj se dogaja z njegovimi sovaščani in sorodniki, ki so tudi bili na fronti. Predvsem pa je bil v skrbeh za svojo ženo Matildo; zelo jo je pogrešal, jo večino časa bodril ter ji vlival upanje na njuno ponovno snidenje, ki bo, če ne prej, v nebesih.

Septembra 1914 je odšel na fronto v Galicijo. Tu je bil v prvi bojni liniji pri mestu Jarosław ob reki San na ruski meji. Ko se je njegova četa morala umakniti, so padli v rusko zasedo. Ko je nekega dne zaužil vodo, se je okužil in pristal v bolnišnici Troppau (mesto na severu Češke). Spomladi 1915 je odšel domov na dolgo pričakovani dopust, vendar je bil že poleti ponovno na vlaku in na poti v neznano. Po sedmih dneh vožnje je spet pristal v Galiciji. Februarja 1916 je Zsigo, ko so odmetavali sneg okrog strelskih jarkov, oplazila krogla. Ker rana ni bila samo površinska, so ga odpeljali v bolnišnico na Madžarsko, v Miskolc. Verjel je, da je dobri Bog tisti, zaradi katerega je spet ostal živ. Spomladi je prebil nekaj časa še v zdravilišču, potem pa je končno spet lahko odšel v Veliko Kanižo na dopust. Po dopustu so ga poslali na vzhod Madžarske, na romunsko mejo, kjer je bilo relativno mirno. Šele ko so se februarja 1917 začeli pomikati na vzhod Romunije, so prišla obdobja, ko so se bojevali z Rusi. 15. maja 1918 je Zsigmond z ladjo prispel v Odeso. Skupaj z drugimi vojaki je skrbel predvsem za red in mir. Kako in kdaj je Zsiga končno prišel domov v Motvarjevce, ni znano. 

Ves čas je bila Zsigova največja želja srečno družinsko življenje s Tildo, ko bi se vrnil domov s fronte. Toda soproga je začela bolehati. Med pismi je namreč ohranjen tudi račun Županijske in mestne bolnišnice Sombotel z dne 9. aprila 1927, na ime Zsigmondné Jankó. Čez dva dni, tj. 11. 4. 1927, je žena umrla, stara šele 32 let. Zsiga je po tistem živel sam in vzgajal svojega sina. Nikoli več se ni poročil. 

Zgodba Zsigmonda in Tilde, kot jo je on ljubkovalno klical, je le ena izmed številnih tragičnih zgodb prve svetovne vojne. Resda se ni končala nekje na fronti ali v ujetništvu, ampak šele devet let kasneje. Vendar je prav vojna bila tista, ki je zaznamovala oz. presekala družinsko idilo mladoporočencev.
                                                           

Pismo 1: 19. april 1914, Velika Kaniža

nedelja popoldan ob 15.00 uri v prostorih gimnazije, rezervna četa 5. stotnije

Pismo 2: 11. avgust 1914, Palin (poleg Velike Kaniže)

Že dober mesec in pol je, kar se je pričela 1. svetovna vojna (28. junij 1914). Usoda vojakov v Veliki Kaniži je neznana; nekateri že odhajajo na fronto, drugi še ostajajo v zaledju.

Pismo 3: 14. avgust 1914, Velika Kaniža

Vojaki so v pričakovanju odhoda na fronto ...

Pismo 4: 23. avgust 1914, Velika Kaniža

Žiga bi želel pred odhodom na fronto še zadnjič videti soprogo. Nepopisno si želi še enega, morda zadnjega snidenja.

Pismo 5: 3. september 1914, Velika Kaniža

Žiga se poslavlja od vseh domačih ...

Pismo 6: 6. september 1914, Trenčianske Teplice (Slovaška)

Na vlaku v neznano ... Žiga se s soborci pelje nekam na vzhodno fronto.

Pismo 7: 10. september 1914, nekje na Slovaškem

Žiga ne ve, kaj ga čaka...

Pismo 8: 4. oktober 1914, nekje v Galiciji

Po prvih bitkah...

Pismo 9: 17. november 1914, vojaška bolnica v avstrijski Šleziji

Žiga piše iz bolnišnice …

Pismo 10: 29. november 1914, Opava

Takšna je vojna ...

Pismo 11: 27. december 1914, Opava

Žiga se dolgčasi v bolnišnici in črno gleda na svojo prihodnost ...

Pismo 12: 1. januar 1915, Opava

Vojaki v bolnišnici vstopajo v leto 1915 ...

Pismo 13: 5. januar 1915, Opava

Še vedno v bolnišnici ...

Pismo 14: 16. januar 1915, Most (Češka)

V novi bolnišnici, že bližje domu...

Pismo 15: 29. januar 1915, Most (Češka)

Žiga bi v pismu domov poslal tudi sebe ...

Pismo 16: 26. februar 1915, Most (Češka)

... drugega ne znam napisati kot to, da te imam zelo rad ...«

Pismo 17: 17. marec 1915, Most (Češka)

Končno vendarle snidenje?

Pismo 18: 25. marec 1915, Praga

Žiga se boji, da bo dobil uši ....

Pismo 19: 3. april 1915, Velika Kaniža

Končno doma!

Pismo 20: 10. maj 1915, Velika Kaniža

Žiga se spet pripravlja na odhod na fronto ...

Pismo 21: 20. maj 1915, Velika Kaniža

Vstop Italije v vojno ...

Pismo 22: 5. junij 1915, Somogyszob

Že drugič na poti v neznano. Ali Srbija ali Galiciji ali Bukovina ali Italija ...

Pismo 23: 2. avgust 1915, Galicija

Tilda bi rada izvedela kaj več o vojni ...

Pismo 24: 2. oktober 1915, Galicija (pismo)

Priprave na zimo nekje na fronti v Galiciji ...

Pismo 25: 18. oktober 1915, Galicija (pismo)

Vojaki na fronti se pripravljajo na zimo.

Pismo 26: 3. november 1915, Galicija (pismo)

Žiga vsako minuto sanjari o Tildi ...

Pismo 27: 19. in 22. november 1915, Galicija (pismo)

Zima in prvi sneg na fronti ....

Pismo 28: 6. - 16. december 1915, Galicija (dopisnice)

Žiga z dopisnicami redno obvešča soprogo, da je še živ ...

Pismo 29: 1. januar 1916, Galicija (pismo)

»Tudi v novem letu zaupajmo v Jezusa ...«

Pismo 30: 1. januar 1916, Galicija (pismo)

Na fronti je težko dobiti tudi žlico za hranjenje ...

Pismo 31: 12. marec 1916, Szeged (pismo)

Žiga se počuti, kot bi bil v ujetništvu ...

Pismo 32: 15. april 1916, Pieštani (Slovaška (pismo)

V pravih toplicah s termalno vodo ...

Pismo 33: 16. julij 1916, Plzen na Češkem (pismo)

Dnevi v bolnišnici v Plznu ...

Pismo 34: 28. julij 1916, Plzen na Češkem (pismo)

Kako težko je slovo ...

Pismo 35: 25. avgust 1916, Plzen na Češkem (pismo)

Bolniki hodijo obirat tudi krompir ...

Pismo 36: 14., 15., 16. in  december 1916, Dunaj, Budimpešta, Arad (dopisnice)

Ponovno na vlaku in na poti v neznano ...

Pismo 37: 23. december 1916, županija Veliki Kokelburg (Târnava-Mare), nekdanja Avstro-Ogrska, danes Romunija (pismo) 

Na nočni straži ...

Pismo 38: 26. december 1916, Movile, nekdanja Avstro-Ogrska, danes Romunija (pismo)

Pri Sasih v Romuniji. 

Pismo 391. januar 1917, Movile, nekdanja Avstro-Ogrska, danes Romunija (pismo) 

Koruzna polenta redi ... 

Pismo 40: 4. februar 1917, Nouștat, nekdanja Avstro-Ogrska, danes Romunija (pismo) 

Žiga načrtuje odhod v bolnišnico ...

Pismo 41: februar in april 1917, Brasov, nekdanja Avstro-Ogrska, danes Romunija (dopisnica) in fronta ob reki Siret v Romuniji (že napisana dopisnica)

V vojno vstopi tudi Amerika.

Pismo 42: 18. april 1917, na fronti ob reki Siret (pismo)

Žiga se uči streljanja s strojnico.

Pismo 43: 5. oktober 1917, na fronti ob reki Siret (pismo)

Žiga ne verjame, da bo kdaj nastopil mir. 

Pismo 44: 17. maj 1918, Odesa (pismo)

V Odesi je lepo.

Pismo 45: Kako drago je življenje v Odesi ...

3. junij 1918, Odesa (pismo)

Pismo 45: 3. junij 1918, Odesa, pismo (nadaljevanje) 

Še pred uradnim koncem vojne je slednja za Žigo morda že končana.

Pismo 46: 20. junij 1918, Odesa, pismo

Cenzor v Odesi je takšen, da odpre in prebere pismo, četudi je zalepljeno!

Pismo 46: 20. junij 1918, Odesa, pismo (nadaljevanje)

»Človek, kot sem jaz, ni nikoli hodil v pristaniških mestih ...«

Pismo 47: 15. julij 1918, Odesa (pismo)

Cenzor v Odesi prebere sleherno besedo.

Pismo 47: 15. julij 1918, Odesa, pismo (nadaljevanje)

Žiga pazi na svoje zdravje.

Za konec

Zsiga je v Odesi ostal do oktobra 1918, ko je prišel ponovno na dopust, tokrat domov v Motvarjevce, in najverjetneje je doma tudi ostal. Vojna se je torej končala, Zsiga se je k svoji ljubezni vrnil sicer telesno nepoškodovan, toda z dušo, polno preživetih grozot. Doma ga je pričakal popolnoma drugačen svet od tistega, ki ga je zapustil pred vojno, vendar je končno lahko vsaj znova zaživel skupaj s svojo ljubljeno ženo. Toda dolga skupna sreča jima tudi tokrat ni bila dana.

Sreča bi morala biti popolna, ko se jima je 11. decembra 1920 rodil sin Elek. Kmalu potem je soproga začela bolehati in 11. aprila 1927 je umrla zaradi bolezni ledvic, stara šele 32 let. V tistem trenutku se je končalo tudi Zsigovo življenje. Vse, za kar se je boril in za kar je živel, se je spremenilo v prah. Zsiga je po tistem zaživel sam in tudi sam vzgajal sina. Nikoli več se ni poročil. Za tistega, ki je prebiral njuna ljubezenska pisma, to ni niti malo presenetljivo. Zamenjati ljubezen svojega življenja za drugo oz. najti »nadomestek« za Tildo bi bilo za Zsigo bogokletno.

Sin Elek se je v petdesetih letih 20. stoletja poročil s precej mlajšo Emmo, skupaj sta posvojila deklico Katico. Toda ljubezni v zakonu ni bilo. Emmo je bila namreč zavrnila ljubezen njenega življenja, Elek pa je bil takrat že starejši, a še neporočen. Emma je pričela uživati alkohol in je zapila skorajda celotno gospodarstvo, ki za tiste čase ni bilo majhno. Pohištvo, bogato izvezene brisače, prti, pregrinjala, posodje, vse to je zamenjala za pijačo, Zsiga in Elek pa sta vse skupaj le nemo opazovala.

Nesrečni Zsiga je umrl 3. junija 1970, sin Elek pa kmalu za njim, 27. januarja 1975. Po njegovi smrti so deklico Kati materi Emmi odvzeli, slednja se je kmalu nato izselila iz vasi. Hiša je postala prazna in pričela samevati ter propadati. V njej so ostala samo pisma, v njih pa Zsigova in Tildina ljubezenska zgodba ...

galerija
galerija
galerija