Odpri menu

Mariborski otok

mag. Nina Gostenčnik, arhivska svetovalka


Mariborski otok je bil kot mestno kopališče del organizacije Mestnih podjetij. Sprva je bila enota "Mariborski otok" organizirana samostojno, ob reorganizaciji leta 1935 pa je spadal pod enoto "Gradbena uprava".

Mariborski otok

Kopališče na Mariborskem otoku je bilo uradno odprto 15. junija 1930. 

Potreba po novem kopališču se je sicer kazala že prej, ko je postalo jasno, da je mariborsko rečno kopališče Käfer  pretesno za vse rekreacijske kopalce, še posebej pa za velike turistične načrte, ki jih je imela mestna občina. Leta 1930 je mestna občina zakoncema Käfer odpovedala najemno pogodbo iz leta 1906. Čeprav naj bi pogodba veljala do 1. aprila 1936, so občinski svetniki le-to odpovedali iz razlogov, da so ljudje dravsko kopališče uporabljali neopravičeno, da je bilo ponekod že nevarno vdrto, da so bila vrata na kabinah odtrgana ter da so neznani storilci leseno stranišče vrgli v Dravo. Na podlagi teh razlogov so mestni svetniki kopališče zaprli.

Načelni sklep o gradnji novega letnega kopališča je bil sprejet pod županom, dr. Josipom Leskovarjem, leta 1927. Občinski svetniki so za potrebo izgradnje novega letnega kopališča leta 1928 odobrili nakup Felberjevega otoka. Na njem je, po načrtih Mestnega gradbenega urada, občina zgradila novo letno kopališče, ki je bilo končano leta 1930.

Mestna občina je za izgradnjo kopališča na otoku oktobra 1928 razpisala javni natečaj za izdelavo idejnih načrtov za zgradbo kopališča. Pravico do udeležbe so imeli vsi inženirji in arhitekti, člani komisije za ocenjevanje pa so bili: dr. Alojzij Juvan, župan; dr. Franjo Lipold, podžupan; inž. Jaroslav Förster , univerzitetni profesor v Ljubljani; inž. Albert Poženel, namestnik direktorja mestnega gradbenega urada v Ljubljani in inž. Albin Černe, vodja mestnega gradbenega urada v Maribor.  Mestna občina je k sodelovanju v komisiji povabila tudi arhitekta Jožeta Plečnika, ki pa je kasneje sodelovanje odpovedal. V svojem dopisu mestni občini je zapisal, da se načeloma izogiba ocenjevanjem projektov, hkrati pa se ne smatra za poznavalca gradbenih zadev javnih kopališč.  Razpis je obljubljal nagrado najboljšemu idejnemu projektu, in sicer 15.000 din za najbolje ocenjen projekt, 11.000 din za drugega in 8.000 din za tretji najboljši projekt.

V januarju 1929 je razsodišče za oceno osnutkov razglasilo rezultate razpisa. 

Prva nagrada ni bila podeljena, znesek za prvo in drugo mesto pa je bil razdeljen med drugo uvrščena projekta, prvega z naslovom "Drava", ki sta ga izdelala inž. Hans Hönel in arhitekt Hans Grubbauer iz Gradca ter projektu Zdravje, ki ga je izdelal inž. Herman Hus iz Ljubljane. Kot tretje uvrščeni projekt je bil projekt z naslovom "V blagor človeštva", ki ga je izdelal znani mariborski arhitekt Maks Czeike.  Njegov osnutek je v gradbenem spisu kopališča tudi edini ohranjen.

Načrt Maksa Czeikeja

Slika: Načrt Maksa Czeikeja

Na podlagi prejetih idejnih načrtov so bili kasneje izdelani načrti. Kabine in bazeni so bili izdelani na podlagi načrta inž. Husa, situacije ostalih objektov pa po osnutku Maksa Czeikeja.  Že v mesecu maju 1929 so bila oddana dela podjetju Ing. Jelenc in ing. Šlajmer  za 2.776.274 din.   Ustanovljen je bil tudi poseben kopališki odsek, v katerem so sodelovali, župan dr. Alojzij Juvan, podžupan dr. Franjo Lipold ter občinski svetniki dr. Andrej Veble, Viktor Grčar, Janko Tavčar, Ivan Kejžar in Karol Robaus. Njihovo delo je med drugim zajemalo tudi oddajanje restavracije na otoku v najem, urejanje napeljave telefona, ureditve ceste in odločanje o odprtju kopališča.

Mariborski otok v izgradnji

Slika: Mariborski otok v izgradnji

Ob otvoritvi  15. junija 1930 je bilo kopališče razglašeno kot največje in edino kopališče te vrste v državi. 

Locirano je bilo na polovici, 100.000 m2 velikega Felberjevega otoka, drugo polovico otoka je predstavljal naravni park. Kopališče je bilo razdeljeno na pet delov: vodne in sončne kopeli, visoke zgradbe (kabine in restavracije), čiščenje vode (čistilnica in filter), igrišča in park. Na otoku so bili trije bazeni (za plavalce, neplavalce in za otroke), ki so bili različnih velikosti in globin. Kabinam in restavraciji je bila namenjena enonadstropna stavba, v kateri je bilo 120 kabin in 598 omaric, ki so bile razporejene ločeno za moške, ženske in družine. V istem poslopju je bila tudi soba za prvo pomoč, v posebnem prostoru pa so bile nameščene čistilne prhe, ki so jih obiskovalci lahko uporabljali brezplačno. Vodo iz Drave so prečistili s posebnimi filtri, za ogrevanje pa so služili veliki rezervoarji, ki so bili nameščeni pod pločevinasto streho stavbe restavracije.

Mariborski otok

Prve cene za obisk novega letnega kopališča na Mariborskem otoku so v letu 1930 znašale:

  • 2 dinarja za obiskovalce, ki se niso nameravali kopati, otroci do 10 let v njihovem spremstvu so bili vstopnine oproščeni.
  • 3 dinarje za kopalce, otroci do 10 let v njihovem spremstvu so plačali polovico te tarife.
  • Najem kabine ob delavnikih in ob sobotah dopoldan je bilo potrebno plačati 6 dinarjev, ob sobotah popoldan, nedeljah in praznikih pa 12 dinarjev.
  • Najem omarice ob delavnikih in ob sobotah dopoldan je znašal 4 dinarje, ob sobotah popoldan, nedeljah in praznikih pa 6.

Kmalu se je pokazalo, da je bila višina vstopnine za od krize prizadeto mariborsko in okoliško prebivalstvo precej visoka. Že v drugi sezoni obratovanja kopališča je tako kopališki odsek na svoji seji sprejel sklep o novih cenah, s katerimi so vstopnino za kopanje znižali na le 1 dinar za odrasle ter polovico dinarja za otroke do 10 let, vstopnino pa so morali plačati tudi tisti, ki so najeli omarico ali kabino.  Dejansko se je tako strošek za najem kabine povišal (na pet oz. 7 dinarjev pri najnižji tarifi) in ljudje so se na ta račun kar precej pritoževali. Predvsem so poudarjali higienski vidik, saj si je večina obiskovalcev ob obisku kopališča najela vsaj omarico. Kopališki odsek je to odločitev sicer opravičeval z dejstvom, da si je mnogo obiskovalec omarico ali kabino najelo skupaj in tako plačalo manj. Glede na to, da so ljudje pričakovali, da bo občina ponudila vsaj še kakšne popuste in olajšave, so bili ob takšnem razpletu precej razočarani.  Ob uradni objavi cenika je kopališki odsek ceno za omarico znižal na 3 dinarje, tako da je njena cena ostala enaka. Dodali pa so še popust na mesečne izkaznice (20 obiskov kopališča).

V letu 1932 so bile na za prevoz na otok organizirane tudi avtobusne linije, za katere je bilo mogoče kupiti kombinirano vozovnico. Povratna vozovnica od Glavnega trga do Mariborskega otoka in vstop na otok je stala 5 dinarjev, enosmerna 3.  Kopališki odsek pa je razne popuste in olajšave namenil športnim klubom in šolam. Ti so imeli znižano tarifo za uporabo bazenov v dopoldanskem času, in sicer 1 dinar za vstopnino in uporabo omarice, če jih je bilo vsaj 5 v skupini.  Ne glede na to, da je kopališče na Mariborskem otoku beležilo odličen obisk (že v prvih dneh kopalne sezone so bile kapacitete polne ), pa so poletni meseci vse tiste, ki si kopanja na otoku niso mogli privoščiti, privabili na "črno", nekdanje Käfferjevo kopališče, kjer se je v najbolj vročih dneh poletja zbralo tudi do 2000 ljudi.   Mestna občina je kopališki odsek leta 1932 preimenovala v Odsek za skrbstvo tujskega prometa, saj je v povezavi z Mariborskim otokom videla velik potencial za razvoj turizma.  Ta odsek je skrbel za propagandne aktivnosti ter promocijo otoka, za njegov izgled pa je bilo zadolženo mariborsko Olepševalno društvo.

Sezono leta 1933 je Mariborski otok dočakal precej preurejen. Občina je že leta 1932 sklenila otok še bolj urediti in izboljšati.  Tako so najprej posekali precejšen del gozda in povečali igrišča, hkrati pa odpravili ovire, ki so v popoldanskem času zastirale sonce. Na vzhodnem delu otoka so uredili tekalno stezo v obliki elipse, ki je bila dolga okoli 800 metrov. Poleg igrišč za odbojko so uredili še dva prostora za balinanje. Na vzhodnem delu bazenov so poravnali teren ter ga pokrili s peskom in s črno prstjo ter tako ustvarili pogoje za urejeno zelenico, Olepševalno društvo pa je uredilo tudi nove nasade. Obisk kopališča na Mariborskem otoku je iz leta v leto naraščal. V otvoritvenem letu ga je obiskalo okoli 71.000 ljudi, leta 1931 57.000, v sezoni leta 1932 pa so na otoku našteli kar 87.782 obiskov, kar je kar za 30.000 prekašalo leto poprej.  Bilanca obiska se je v letu 1933 nekoliko zmanjšala oz. je bila sezona precej slaba. Zaradi slabega vremena je bil omembe vreden le obisk v juliju in avgustu. Skupaj je leta 1933 otok obiskalo "le" nekaj več kot 53.000 kopalcev.

Drava poruši most na Mariborski otok

Kopalna sezona 1933 bi lahko bila še slabša. Vreme je namreč Mariboru še huje zagodlo v septembru tega leta, ko je bilo kopalne sezone že konec. Močno narasla Drava je namreč porušila leseni most na Mariborski otok, ki ga je leta 1930 zgradilo podjetje ing. Jelenec & Šlajmer.  
Mariborska mestna uprava je takoj pristopila k projektu izgradnje novega mostu. Že oktobra 1933 je mestnemu gradbenemu uradu naročila izdelavo načrtov, predlagan je bil viseč železen most, montiran na dveh visokih železobetonskih opornikih.

Porušen most na Mariborski otok

Slika: Porušen most na Mariborski otok, 1933

V prvih pomladnih mesecih leta 1934 se je na mestu starega začela gradnja novega mostu na Mariborski otok. Reka Drava je sicer delo ponovno oteževala, saj je njena gladina v marcu narasla za 3 metre in ponovno odnašala že postavljene stene ter material.  Ne glede na to pa je bil v začetku kopalne sezone, junija 1934, most zgrajen. Železno konstrukcijo je izdelala Splošna stavbena družba na Teznem , betonske opornike pa podjetje Inž. Jelenc & inž. Šlajmer. Most stoji še danes, železna konstrukcija pa premošča strugo v treh razponih: 21,42 m, 61,20 m ter 21,42 m. Most je širok 5 metrov, mostišče pa je razdeljeno na 2,40 m široko vozišče in dva stranska hodnika za pešce. Voziščna plošča je lesena. Vsa železna konstrukcija mostu je težka okrog 85 ton in je stala približno 600.000 din.

Otvoritev novega mostu na Mariborski otok, 1. junij 1934

Slika: Otvoritev novega mostu na Mariborski otok, 1. junij 1934